Majenca je v Dolini pomladna prireditev, ki se odvija prvo nedeljo v maju.

Najstarejša srednjeveška pomladna, zlasti majska praznovanja so izpričana pri francoskem visokem plemstvu že v 13. stoletju.

Prinašanje majev, listnatih vej ali zelo mladih drevesc, je izpričana že v 14.stoletju. Iz pomladnega gozda so jih nosili gosposki mladeniči in jih poklanjali svojim damam kot darilo in znak naklonjenosti.

Iz mladih drevesc, zgodnjih oblik majev, se je v poznem srednjem veku razvil mlaj, samostojno postavljeno drevo, ki so ga prinesli od drugod, ga postavili na novo mesto in ga okrasili.

Maji so pomenili znak pomladnega praznovanja in ljubezenske naklonjenosti in so nastali v visokosrednjeveški fevdalni kulturi (12. – 13. stoletje). Na Slovenskem so se uveljavili v poznem srednjem veku (14. – 15. stoletje).

Kot znak izjemne počastitve so iz majev nastali mlaji. Na Slovenskem so izpričani v fevdalnem okolju v 17. stoletju.

Vzporedno sta se obe kulturni prvini – maj in mlaj – uveljavili v cerkveni tradiciji. Preko cerkvene tradicije so maji postopoma prehajali v kulturo večinskega, kmečkega prebivalstva, mlaji pa kasneje. Ko so kmetje v 19.stoletju dobivali pravico do gozdnih dreves, je postal mlaj premoženjski znak in v zadnji tretjini 19.stoletja so bili mlaji predvsem del kmečke kulture. Ob posebnih dogodkih so jih postavljale fantovske ali fantovščine.

Vrhunec raznolikosti in množičnosti so mlaji dosegli v novi kmečki kulturi 19.stoletja, ki je nastala na temelju razglasitve osebne svobode (1782), zemljiške odveze (1848) in tehnične revolucije na kmetijskem področju.

Najstarejše pričevanje mlaja na Slovenskem je bakrorez graščine Bokalce iz leta 1679.

Po Ljubljani so 18. in 19. novembra 1856 postavljali visoke mlaje, ko je mesto obiskal cesar Franc Jožef.

Zapisano ustno izročilo pa priča, da sodi majenca, pomladna prireditev v Dolini pri Trstu, vsaj še v konec 19. stoletja. (Ivan Navratil, Letopis Matice slovenske za leto 1890; 97).

O mlajih so razširjena mnenja, da gre za tradicije, ki segajo v evropska zgodnja kulturna obdobja, v indogermansko dediščino, klasično antiko in keltsko in germansko kulturo, da gre za povezavo s kulti plodnosti. Takšno gledanje na mlaje izhaja iz romantične dobe in določena znanstvena kritika je zanesljivo pokazala, da gre za namišljene povezave. Pomlad pa je tako in tako običajen evropski čas praznovanja, v katerem se izražajo nepovezane različne in podobne ideje in predstave o oživljanju narave, nasploh značilne za agrarne družbe.

FANTOVSKE DRUŽBE

Postavljanje majev je bila domena fantovske družbe.

Fantovske družbe, fantovščine, fantovske, so družbena oblika podeželja.

Fantovščina je na vasi skrbela za red, mir in vaško varnost. Znotraj fantovščine so veljala trdna in stroga pravila. Njene dolžnosti je v sodobni družbi prevzela državna javna varnostna služba.

Mesec maj je bil fantovski mesec. Starejši fantje so sprejemali medse novince, posebej pa so se izkazali z majem, ki so ga postavili sredi vasi. Pogosto so postavljali mlaje tudi svojim izvoljenkam.

Dolinska fantovska se trdno drži izročila in je nanj ponosna.

Za Dolinčane je še danes majenca največja prireditev v letu, zagotovo pa spada med pomembnejše prireditve na Tržaškem, ki obujajo starodavno ljudsko izročilo.

MAJENCA KOT STARINSKI OBIČAJ ZBLIŽEVANJA FANTOV IN DEKLET

Majenca je praznik pomladi. Praznovanje prihoda pomladi je hkrati tudi praznovanje mladosti in iskanje ljubezni. Fantje dvignejo mogočen maj sredi vasi, zato da jih dekleta občudujejo, med druženjem pod majem pa se vnemajo ljubezni, ki se kasneje povežejo v trajne zveze. In tako iz roda v rod.

Do današnjega dne.

DOLINSKA FANTOVSKA in DOLINSKA FANTOVSKA IN DEKLIŠKA

Majenco je od davna prirejala dolinska fantovska. V fantovsko so vstopili fantje, ki so dopolnili 15. leto starosti. Novinci so morali plačati likof, dopjo (pletenko) vina, zapitek. V fantovski so ostali navadno do poroke.

Na začetku pomladi so se zbrali na prvi fantovski uri in na njej izvolili župana fantovske. Župan je imel neomejeno oblast. Ura je potekala v strogi tajnosti in disciplini; na njej so si fantje razdelili delo in zadolžitve: poiskati borovo ali smrekovo deblo za lentjeno, najti črešnjo, pogledati za topol, skopati bužo (jamo) na Gorici, vabiti godce, pripraviti orodje za cep in opremo za okrasitev maja in še celo vrsto drugih pomembnih podrobnosti.

Na predvečer 1. maja so na Kaluži pritrdili topol in prvič zapeli Eno drevce mi je zraslo. Topol je bil znak in opozorilo, da bo naslednjo nedeljo, prvo nedeljo v maju, majenca.

Parterji, fantje, ki so dopolnili 20 let, so bili zadolženi, da poskrbijo za godce in uredijo plesišče.

Dekleta so imela nalogo, da poskrbijo za pomaranče.

Pri postavljanju maja, na soboto ponoči, pa je sodelovala vsa vas. Vrvež na Gorici pa je bil nepopisen. Nekateri fantje so popoldne naredili krancle, vence, (ki pomenijo odličnost, počastitev, združenost ali svetost), nekateri so oskubili in pogladili lentjeno, jo prenesli na Gorico, pritrdili v kamen in ko je prišla kraljica majence – črešnja – pojoč v vas, so napravili cep in jo pritrdili na lentjeno. Nato so jo okrasili s pomarančami, kolači in zastavicami in začelo se je dvigovanje, na roke, ki je trajalo največkrat do jutra. Vsi moški, ki so bili količkaj pri močeh, so pomagali pri kavaletih, podstavkih iz borovih brun, s katerim so na županov klic »Hooo – ruk!« dvigovali maj. Miro Slavec pa je z dolgim jeklenim kablom pridrževal s katerpilerjem. Maj je moral gor ob vsakem vremenu. In ko je bil pokonci, so vaški pritrkovalci oznanili v  zgodnje nedeljsko jutro, da maj kraljuje sredi Doline. Nato se je spet zapelo Eno drevce mi je zraslo.

V še starejših časih, pred sto in več leti, pa so maj pri dviganju podpirali s koši od gnoja.

V nedeljo popoldne so šli parterji pričakat godce na Šijo in jih pospremili na Gorico in začel se je ples, ki je bil razdeljen na  tri partide, ki so jih parterji dali na dražbo. Vsaka partida pa je vsebovala štiri plese (valček, polka, mazurka (?) in lender). Dekleta so se morala med eno partido in drugo preobleči; najlepše obleke so prikazale v prvi partidi.

Plesalo se je tudi na ponedeljek. Na torek podvečer pa so se fantje in možje zbrali na Šiji, prikorakali v vas pojoč Na Gorici, na placu, se postavili okrog maja in še enkrat zapeli Eno drevce mi je zraslo, nato pa maj vrgli dol.

Maj so v Dolini postavljali tudi v dobi fašizma , in sicer do leta 1941.

Takoj po vojni pa so majenco obnovili že leta 1946.

Danes se majenca v marsičem razlikuje od nekdanjega praznovanja. Bistvo praznika je sicer ostalo isto, le da sta vanj posegli sodobna tehnologija in živahnejša kulturno zabavna dejavnost.

Najbolj bistvena vsebinska sprememba pa se je zgodila leta 1965, ko so ob parterjih prvič zakorakale tudi parterce. Od leta 1968 pa majenco tudi uradno prireja Dolinska fantovska in dekliška.

Od leta 1983 izvolijo na drugi fantovski in dekliški uri tudi predstavnico dekliške, ki stoji županu majence ves čas ob boku in je z njim soodgovorna za organizacijo praznika in skupaj predstavljata dolinsko mladino.

Tehnološke izboljšave so prinesle precej olajšanja, tako da je delo pri majenci manj naporno (pa morda tudi manj nevarno) kot nekoč.

Maj so desetletje dvigovali z vinčem, škripcem, tri desetletja pa z velikim žerjavom. Leta 2000* pa je hrupni žerjav nadomestila neslišna vitla, tako da se maj vzpenja v svečani tišini, s katero večstoglava množica spremlja najdelikatnejše opravilo celotnega obreda. Do prvega svita ali še prej je maj že pokonci; spet se oglasi pritrkavanje zvonov in pod krošnjo se zgrnejo domačini in najvztrajnejši gostje iz sosednjih vasi in iz mesta in v praznično nedeljsko jutro zadoni Eno drevce mi je zraslo.

V nedeljo pod večer doseže majenca višek. Ko se začne sonce nagibati v Zaliv prikorakajo na Gorico parterji in parterce ob zvokih pihalnega orkestra, na čelu pa jih vodita župan fantovske in predstavnica dekliške. Mimohod je slovesen in ganljiv. Cvet dolinske mladine zapleše pod majem tri uvodne plese, nato pa se jim pridruži še množica, ki običajno zapolne prostor nad Gorico, na Gornji Gorici in pod Taborjem. Ples traja globoko v noč. Plesalci in obiskovalci se lahko okrepčajo z jedmi na žaru v dobro založenih kioskih, ali pa s pristno kapljico domačih vin, ki so jih vaščani in nasploh Brežani priglasili na Občinsko razstavo. Lahko pa kupijo tudi ekstra deviško oljčno olje breških oljkarjev, katerim Uprava Občine Dolina prav tako priredi razstavo in tudi nagradi najboljša olja in najboljša vina.

Ponedeljkov večer je tudi posvečen plesu in zabavi; na torek pa se majenca zaključi s slovesnim podiranjem maja.

Pod večer se na Gorici oglasijo zvoki Pihalnega orkestra Breg, vsa vas pa se medtem zbere na Šiji. Župan, županja in parterji in parterce vodijo sprevod skozi vas in pojejo Na Gorici, na placu.  Vsi skupaj se poslednjič zgrnejo okrog maja in zadnji krat mogočno zadoni Eno drevce mi je zraslo.

Nato se partece postrojijo na odru, parterji pa zagrabijo za glavno vrco. Ko je vse pripravljeno, na županov znak silovito potegnejo in maj presunljivo trešči ob tla. Otroci se zaženejo v  češnjo in planejo po pomarančah, limonah, kolačih in zastavicah. Pihalni orkester odigra še poslednjo koračnico in mrak se povezne nad Gorico, ki drhti v poslednjih krikih razposajenega veselja »od majence«.

*Pravilno 2003

»MAJENCA JE DOLINA IN DOLINA JE MAJENCA«

“Ko v zadnjih aprilskih dneh zakipijo smrčki zajčevine in se dražeči pomladanski dež razsuje po zoranih paštnih in ljubeče urejenih latnikih od Suhorij do Dovšce, ko zažehtijo lehe pod Ždeko in v Lukovcu, takrat dahne v Dolino posebno vzdušje.

Vas zahrepeni po majenci.

To je v Dolini čarobna beseda in z njenim neodtujljivim zvenom v srcu so zrasli nepreštevni rodovi Dolinčanov, od dandanašnjih pa tja nazaj do megleničnih časov.

Majenca je več kot praznik in praznik je več kot običaj. Majenca je Dolina in Dolina je majenca. Dolinčani nosijo to sladko prekletstvo v dedni zasnovi. Majenca jim je zapisana v krvi in nihče je ne more izžgati iz sebe, ker je oddavna zažeta v naravo vaščanov in vasi.”(*)

Spored obsega vrsto dejavnosti; vsi dnevi so polni in ob vsakem času se dogaja za vsakogar nekaj.

VIRI:

Gorazd Makarovič: RAZVOJ MAJEV IN MLAJEV NA SLOVENSKEM, Etnograf 18, 2008

Niko Kuret: PRAZNIČNO LETO SLOVENCEV – PRVA KNJIGA; druga izdaja, Družina, Ljubljana 1989

MAJENCA V DOLINI nekoč in danes, (1969), brošura (brez navedbe avtorja)

(*)Boris Pangerc: MAJENCA, Prešernova družba, Ljubljana 1992